ChatGPT
Gemini
Perplexity
Claude
Grok
V Sloveniji bolniška odsotnost nima zgornje časovne omejitve. To je med državami OECD redkost: večina jih najdaljše trajanje izplačevanja nadomestila omeji na eno do dve leti, medtem ko sta Slovenija in Švedska edini državi brez kakršne koli zgornje meje. Posledica je sistem, ki dejansko ne zavaruje le tveganja kratkotrajne bolezni, temveč prevzema tudi tveganje, ki bi ga v večini drugih sistemov pokrivalo invalidsko zavarovanje.
Nadomestilo za bolniško odsotnost je pri tem razmeroma radodarno: povprečno znaša okoli 1.100 evrov bruto na mesec, kar je skoraj trikrat več od povprečne invalidske pokojnine, ki znaša približno 500 evrov. Ni presenetljivo, da se delež dolgotrajnih bolniških odsotnosti pri takšni zasnovi vztrajno povečuje. Delež odsotnosti, ki trajajo eno leto ali dlje, je narasel z 22 odstotkov leta 2014 na 31 odstotkov leta 2019, delež tistih, ki trajajo dve leti ali več, pa se je v istem obdobju povečal s 6 na 14 odstotkov vseh odsotnosti, financiranih s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
Dolžina bolniške odsotnosti sama po sebi napoveduje, ali se bo delavec na delo sploh vrnil. Delavci, ki so na bolniški odsotnosti 12 mesecev ali dlje, imajo trikrat večjo verjetnost, da bodo dokončno izstopili iz trga dela, kot tisti, ki so odsotni med 6 in 12 meseci. En mesec po koncu odsotnosti je delež tistih, ki so ostali zaposleni pri istem delodajalcu, bistveno nižji za vse, ki so bili odsotni dlje od šestih mesecev, v primerjavi s tistimi, ki so se vrnili hitreje. Eno leto po koncu dolgotrajne, vsaj enoletne odsotnosti, je približno 17 odstotkov ljudi prešlo na invalidsko upokojitev in dodatnih 6 odstotkov na starostno, torej skoraj ena četrtina vseh.
Tisti, ki ostanejo dolgo odsotni, svoje izgubljene zaposlitve praviloma ne nadomestijo z novo. Statistična analiza je pokazala, da je učinek dolge odsotnosti na verjetnost najdbe nove zaposlitve neznačilen, torej praktično ničeln. Dolgo bolniško odsotnost torej v veliki večini primerov ne sledi nova zaposlitev, temveč trajna neaktivnost.
Razlaga za ta vzorec je razmeroma neposredna: dolgotrajna odsotnost z dela vodi do upada delovne zmožnosti, in ta upad je v slovenskem sistemu še posebej izrazit, ker med bolniško odsotnostjo ne obstajajo procesi ali ukrepi, ki bi delovno zmožnost delavca aktivno ohranjali. Sistem deluje po načelu, da mora biti zdravljenje v celoti zaključeno, preden je sploh mogoče razmišljati o kakršnih koli ukrepih za vrnitev na delo. Dokler je delavec na bolniški odsotnosti, ne more sodelovati v programih aktivacije ali poklicne rehabilitacije, delodajalci pa ne morejo stopiti v stik z njim, da bi mu ponudili načine sodelovanja pri vrnitvi.
To pomeni, da do kakršne koli aktivacije ljudi z zdravstvenimi težavami v praksi pride šele po prehodu na invalidsko zavarovanje. Ker pa delavci na bolniškem nadomestilu ostajajo tako dolgo, pogosto leta, je takrat, ko končno pride do tega prehoda, navadno že prepozno za uspešno spodbujanje zaposlitve.
Slovenska zakonodaja delodajalcev ne obvezuje, da bi olajševali ali spodbujali reintegracijo svojih zaposlenih med bolniško odsotnostjo. Ko se izteče obdobje, v katerem nadomestilo plačuje delodajalec (prvih 20 delovnih dni), do zaposlenega nima nobenih obveznosti razen plačila regresa za letni dopust. V praksi to pomeni, da delodajalci pogosto pričakujejo, da se bo delavec na delo vrnil šele, ko bo povsem ozdravljen, saj so v vmesnem času njegovo delo prevzeli sodelavci ali nadomestni kader, kar je zapleten in dolgotrajen proces za ponovno ureditev. Posledično so tudi delavci sami pogosto nezainteresirani za vrnitev, ker vedo, da bodo morali takoj delati s polno zmogljivostjo.
Vloga delodajalcev postane formalno pomembna šele pri postopku poklicne rehabilitacije znotraj invalidskega zavarovanja, kjer mora delodajalec izkazati možnost ponovne zaposlitve delavca po zaključeni rehabilitaciji. Toda ta vloga nastopi šele po mnogih mesecih ali, pogosteje, po mnogih letih bolniške odsotnosti. Na tej točki so delodajalci, tako kot njihovi zaposleni, od skrbi za vrnitev na delo po bolniški odsotnosti večinoma že odklopljeni. Pozna intervencija se za večino primerov dejansko spremeni v nikakršno intervencijo.
V Sloveniji, tako kot v večini držav OECD in EU, se nadomestila za bolniško odsotnost dodeljujejo izključno na zdravstveni podlagi, brez upoštevanja delovne zmožnosti in poklicnih dejavnikov. Odsotnost se odobri in podaljšuje vse dotlej, dokler zdravljenje ni v celoti zaključeno, kar pri kroničnih zdravstvenih stanjih in duševnih motnjah pomeni, da formalna zaključitev zdravljenja morda nikoli ne pride.
Splošni zdravniki, ki bolniško odsotnost odobravajo, ne prejemajo sistematičnega usposabljanja na področju zavarovalniške medicine, zaradi česar tvegajo, da se pri presoji osredotočijo na zdravstveni vidik na škodo poklicnega, kar vodi v prekomerno dolge odsotnosti. Ker so hkrati pogosto v tesnem osebnem odnosu s pacientom, lahko to vodi v pretirano prizanesljivost pri podaljševanju nadomestil.
Zdravniki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki bi morali presojati upravičenost in trajanje bolniške odsotnosti, imajo pri tem omejeno dejansko moč. Njihova vloga je vezana na mnenja splošnih zdravnikov in na vodstvene smernice, ki temeljijo na MKB-10 klasifikaciji, nespremenjeni od leta 2003. Prav tako nimajo pristojnosti, da bi sami presodili, ali gre za poklicno bolezen ali poškodbo. To je domena specialista medicine dela, prometa in športa.
Slovenija ima razmeroma veliko število specialistov medicine dela v primerjavi z drugimi državami, vendar njihov potencial ostaja v presenetljivi meri neizkoriščen. Smiselna rešitev je vključitev specialistov medicine dela v zgodnji fazi, pri ocenjevanju funkcionalne zmožnosti delavca in pri ugotavljanju, kakšno delo lahko ta še opravlja. To zahteva spremembo zakonodaje, ki bi specialiste razbremenila dela sedanjih nalog testiranja, od katerih so mnoge zastarele, in jim sprostila čas za naloge, povezane prav z vrnitvijo na delo, ter ustrezne spremembe v njihovem izobraževanju, ki naj jih bolj usmeri v poznavanje dela in delovnega mesta.
Ključno je, da bi morali biti specialisti medicine dela vključeni že takoj ob odsotnosti, ko sta za vprašanja vrnitve na delo še odgovorna delodajalec in delavec. Smiselen model bi po tej logiki izgledal takole: po približno treh mesecih bolniške odsotnosti se začne usklajeno prizadevanje za vrnitev delavca na njegovo prejšnje delovno mesto, pri čemer je poklicna rehabilitacija usmerjena prav na to delovno mesto in poteka v tesnem sodelovanju z delodajalcem.
Center za poklicno rehabilitacijo (CPR) pri Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu URI-Soča izvaja poklicno rehabilitacijo kot del zdravstvene rehabilitacije, financirane s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje, medtem ko so udeleženci še na bolniški odsotnosti. Rezultati so opazno boljši od standardne poklicne rehabilitacije znotraj invalidskega zavarovanja: med udeleženci centra z duševnimi motnjami je skoraj polovica zaposljivih, bodisi neposredno bodisi s prilagoditvami na delovnem mestu.
Razlika je v veliki meri posledica časa vključitve. Udeleženci centra so na bolniški odsotnosti tipično le nekaj mesecev, manj kot leto, preden se obravnava začne, v nasprotju s prejemniki invalidskega zavarovanja, ki morajo pred kakršno koli poklicno rehabilitacijo dokončati celotno zdravljenje. Znotraj istega slovenskega sistema torej obstaja konkreten dokaz, da zgodnja vključitev deluje tam, kjer pozna vključitev sistematično ne uspe.
Radodarnost slovenskega bolniškega zavarovanja je dobronamerna, a v praksi nenamerno ustvarja pasti dolgotrajne neaktivnosti. Vsak mesec, ki mine brez strukturirane vključitve poklicnega zdravnika in delodajalca, zmanjšuje verjetnost, da se bo delavec na delo sploh vrnil. To ni le ekonomski problem za zavarovalniške institucije, temveč izgubljena priložnost za posameznika, ki bi z ustrezno in pravočasno podporo morda lahko ohranil svojo poklicno pot.
Za specialiste medicine dela, prometa in športa to pomeni, da njihova vloga pri ocenjevanju delovne zmožnosti in pri usmerjanju vrnitve na delo ni administrativna obveznost, ki se izpolni šele, ko so vse druge poti izčrpane. Je strokovni prispevek, ki je, glede na vse razpoložljive podatke, največ vreden takrat, ko pride zgodaj.
Reference
OECD (2022), Disability, Work and Inclusion in Slovenia: Towards Early Intervention for Sick Workers, OECD Publishing, Paris, https://doi.org/10.1787/50e655b3-en
Povzela: Marija Lucija Antolič, dr. med., spec. medicine dela, prometa in športa
