ChatGPT
Gemini
Perplexity
Claude
Grok
Vsak zaposleni v Sloveniji ima v povprečju več kot eno bolniško odsotnost na leto. Število epizod bolniške odsotnosti na zaposlenega je naraslo s 0,74 leta 2008 na 1,09 leta 2019. Sam ta podatek še ni alarmanten, saj kratke bolniške odsotnosti spadajo med normalno delovanje vsakega zdravstvenega sistema. Bistveno bolj zaskrbljujoč je trend, ki se skriva za njim: delež dolgotrajnih bolniških odsotnosti se v Sloveniji iz leta v leto povečuje, in s tem narašča tudi tveganje, da se posameznik s trga dela dokončno umakne.
Delež bolniških odsotnosti, ki trajajo eno leto ali dlje, je med vsemi odsotnostmi, daljšimi od 45 dni, narasel z 22 odstotkov leta 2014 na 31 odstotkov leta 2019. V istem obdobju se je delež tistih, ki trajajo dve leti ali več, povečal s 6 na 14 odstotkov. Odsotnosti, daljše od šestih mesecev, danes predstavljajo polovico vseh odsotnosti, ki presegajo 45 dni.
Uradna statistika dolgotrajno bolniško odsotnost verjetno celo podcenjuje. Ker se posamezne epizode bolniške odsotnosti štejejo ločeno, delavec, ki je v enem letu večkrat zapored odsoten, v statistiki ne nastopi kot dolgotrajni primer, čeprav je njegova skupna letna odsotnost enako visoka. V Sloveniji imajo delavci z daljšimi epizodami odsotnosti (45 dni ali več) v povprečju več kot dve takšni epizodi na leto, v primerjavi z 1,2 na Nizozemskem in 1,4 v Belgiji. Leta 2019 je bilo v Sloveniji več kot 6.700 oseb, ki so imele v enem letu vsaj dve bolniški odsotnosti, kriti s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
Naraščanje dolgotrajnih odsotnosti se neposredno pozna na javnih izdatkih. Izdatki za nadomestila bolniške odsotnosti so med letoma 2015 in 2019 narasli za 55 odstotkov, izdatki na posamezen dan odsotnosti pa za 13 odstotkov. Leta 2019 je samo Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije za nadomestila bolniške odsotnosti namenil 381,5 milijona evrov, kar je pokrilo 6,7 milijona dni odsotnosti.
Dolgotrajna bolniška odsotnost ni enakomerno porazdeljena po vseh skupinah zaposlenih. Dva dejavnika sta še posebej izrazita: starost in spol.
Delavci, starejši od 50 let, predstavljajo več kot polovico vseh prejemnikov nadomestila za bolniško odsotnost. Med delavci, starimi 55 do 59 let, je 1,4 odstotka takih, ki so v enem letu vsaj dvakrat na bolniški odsotnosti, daljši od 30 delovnih dni. Ženske so na dolgotrajni bolniški odsotnosti približno dvakrat pogosteje kot moški, kar je delno mogoče pojasniti z nosečnostjo, delno pa z drugačno strukturo diagnoz, na primer z višjim deležem duševnih motenj.
Tipičen dolgotrajni prejemnik nadomestila se po izobrazbi, vrsti zaposlitve in intenzivnosti zdravstvenega dogodka ne razlikuje bistveno od tistih s kratkotrajno odsotnostjo. Glavna razlika je starost: dolgotrajni prejemniki so v povprečju bistveno starejši. Medtem ko so med kratkotrajnimi odsotnostmi pogosteje ženske, zaposlene kot strokovnjakinje (zdravstvo, izobraževanje, znanost, pravo, informacijska tehnologija), so med dolgotrajnimi odsotnostmi pogosteje moški, zaposleni kot obrtniki ali v sorodnih poklicih.
Med vsemi vzroki bolniške odsotnosti v Sloveniji izstopa en trend: delež dolgotrajnih odsotnosti zaradi duševnih motenj se je med letom 2012 in 2017 podvojil, z 1,3 na 2,6 odstotka vseh primerov bolniške odsotnosti s to diagnozo. Pri drugih pogostih vzrokih, vključno s srčno-žilnimi boleznimi, sladkorno boleznijo in poškodbami pri delu, je ta delež v istem obdobju ostal nespremenjen.
Ta trend je verjetno še podcenjen. Zaradi razširjene stigme in diskriminacije, povezane z duševnim zdravjem, se duševne motnje kot razlog za bolniško odsotnost po vsem svetu sistematično premalo poročajo. Realni obseg problema je torej najverjetneje večji, kot kažejo uradni podatki.
Dolžina bolniške odsotnosti ni le posledica resnosti zdravstvenega stanja, temveč deluje tudi kot samostojen dejavnik, ki poslabšuje izid. Delavci, ki so odsotni 12 mesecev ali dlje, imajo trikrat večjo verjetnost izstopa iz trga dela kot tisti, ki so odsotni med 6 in 12 meseci. Starost, nizka izobrazba, nizka plača in začasna pogodba o zaposlitvi delovno zmožnost dodatno zmanjšujejo bistveno bolj pri dolgotrajnih odsotnostih kot pri kratkotrajnih, kar pomeni, da se socialne neenakosti pri dolgi bolniški odsotnosti še poglobijo.
Za delavce s krajšo delovno dobo, nižjo izobrazbo ali začasno zaposlitvijo je verjetnost, da bodo po dolgi odsotnosti ostali zaposleni, bistveno nižja kot za delavce z boljšim položajem na trgu dela. Razlika v zaposlitvenem izidu med starejšimi in mlajšimi delavci znaša do 51 odstotnih točk, med tistimi z osnovno in srednješolsko izobrazbo pa do 40 odstotnih točk.
Razlaga za naraščanje dolgotrajnih bolniških odsotnosti v Sloveniji ni naključje, temveč neposredna posledica zasnove sistema. Bolniško zavarovanje v Sloveniji nima zgornje časovne omejitve, kar je med državami OECD redkost, saj imajo le Slovenija in Švedska neomejeno trajanje izplačil. Nadomestilo je hkrati razmeroma visoko, povprečno okoli 1.100 evrov bruto na mesec, v primerjavi s povprečno invalidsko pokojnino v višini približno 500 evrov.
Ta kombinacija, neomejeno trajanje in relativno visoko nadomestilo, ustvarja sistem, ki v praksi prevzema tveganje dolgotrajne bolezni, ki bi ga moralo kriti invalidsko zavarovanje. Po ocenah strokovnjakov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije bi lahko bila skoraj tretjina dolgotrajnih bolniških odsotnosti posledica nepravočasnega dostopa do zdravstvene oskrbe, torej čakalnih vrst, ne pa same resnosti bolezni.
Eden od najbolj zaskrbljujočih vzorcev je naraščajoča uporaba dolgotrajne bolniške odsotnosti kot prehodne poti v upokojitev, zlasti pri starejših delavcih. Z dvigovanjem starostne meje za upokojitev se je pri starejših delavcih opazil višji delež dolgotrajne bolniške odsotnosti, kar nakazuje, da bolniško zavarovanje za del te skupine deluje kot nadomestna pot v zgodnjo neaktivnost. Naraščajoči trend dolgotrajne bolniške odsotnosti je v veliki meri posledica vse daljših odsotnosti prav pri delavcih, starih med 55 in 64 let.
To ni presenetljivo, če upoštevamo, da je sistem invalidskega in brezposelnostnega zavarovanja za starejše delavce razmeroma bolj radodaren kot za mlajše, kar dodatno zmanjšuje spodbude za vrnitev na delo.
Dolgotrajna bolniška odsotnost v Sloveniji ni le statistični kazalnik, ki ga je vredno spremljati zaradi javnofinančnih razlogov. Je opozorilni znak za to, kaj se dogaja z delovno zmožnostjo posameznika, dlje ko ostaja zunaj delovnega procesa. Naraščajoči delež dolgotrajnih odsotnosti, vse pogostejša prisotnost duševnih motenj med vzroki in vzorec, po katerem dolga odsotnost vodi v upokojitev namesto v vrnitev na delo, skupaj kažejo na sistem, ki bi potreboval temeljito prevetritev v smeri zgodnejšega ukrepanja.
Za stroko medicine dela je to predvsem opomnik, da je vsak mesec brez strukturirane obravnave priložnost, ki mineva. Razumevanje teh vzorcev, predvsem tega, kako starost, izobrazba in vrsta diagnoze sooblikujejo tveganje za trajni izstop iz trga dela, je predpogoj za to, da lahko zdravniki medicine dela in delodajalci skupaj ukrepajo, preden je za to prepozno.
Reference
OECD (2022), Disability, Work and Inclusion in Slovenia: Towards Early Intervention for Sick Workers, OECD Publishing, Paris, https://doi.org/10.1787/50e655b3-en
Povzela: Marija Lucija Antolič, dr. med., spec. medicine dela, prometa in športa
