Poklicna rehabilitacija v Sloveniji: Zakaj pride prepogosto prepozno

Poklicna rehabilitacija je v slovenskem sistemu invalidskega zavarovanja zasnovana kot pravica, ki bi morala delavcem z zdravstvenimi omejitvami omogočiti, da ostanejo zaposleni, namesto da prejmejo invalidsko pokojnino in s trga dela trajno izstopijo. Na papirju je to smiselna in dobro zastavljena rešitev. V praksi pa je njena dejanska uporaba presenetljivo nizka, in razlog za to ni pomanjkanje potreb, temveč zasnova postopka, ki rehabilitacijo prestavi v trenutek, ko je njena učinkovitost že močno upadla.

Kaj poklicna rehabilitacija sploh je in kdo jo dobi

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju delavcu, ki je glede na oceno invalidske komisije razvrščen v drugo kategorijo invalidnosti, podeli pravico do poklicne rehabilitacije, kadar je ta še mlajši od 55 let in ima preostalo delovno zmožnost. Pri delavcih, starih med 50 in 54 let, ki so razvrščeni v drugo kategorijo, je rehabilitacija obvezna, pri delavcih, starejših od 55 let, pa je le pravica, ki je ni nujno uveljaviti. Vsi delavci, razvrščeni v tretjo, lažjo kategorijo invalidnosti, imajo do rehabilitacije zgolj možnost izbire, ne obveznosti.

Namen poklicne rehabilitacije po zakonu je ohranitev zaposlitve pri istem delodajalcu, bodisi s prilagoditvijo obstoječega delovnega mesta bodisi s prerazporeditvijo na drugo delovno mesto znotraj istega podjetja. To je pomembna razlika v primerjavi z zaposlitveno rehabilitacijo, ki jo izvaja Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje in je namenjena brezposelnim osebam z invalidnostjo, ki iščejo novo zaposlitev pri drugem delodajalcu.

Pogoj, ki rehabilitacijo sistematično zavira

Temeljni pogoj za pridobitev katerekoli pravice iz invalidskega zavarovanja, vključno s pravico do poklicne rehabilitacije, je, da je zdravljenje in zdravstvena rehabilitacija v celoti zaključena. Dokler zdravnik ocenjuje, da bi nadaljnje zdravljenje lahko izboljšalo zdravstveno stanje, postopek poklicne rehabilitacije ne more niti formalno stekel.

Zakaj je ta pogoj problematičen za kronične bolezni

Ta pogoj ni naveden v pravni podlagi za upravičenost do invalidskih dajatev v večini drugih držav OECD in EU, kar Slovenijo postavlja v posebnost. Več kot polovica vseh zavrnitev vlog za invalidsko zavarovanje v posameznem letu je posledica prav tega, da zdravljenje ni bilo dokončano, ne pa nezadostne stopnje invalidnosti. Pri kroničnih boleznih in duševnih motnjah je to še posebej problematično, saj zdravljenje teh stanj pogosto nima jasne končne točke, kar pomeni, da pogoj o zaključenem zdravljenju morda nikoli ne bo izpolnjen.

Dolg postopek, ki dodatno podaljšuje čakanje

Postopek od vložitve vloge do prejema dajatve formalno traja štiri mesece, dejansko pa povprečno traja približno osem mesecev. Postopek ima tri faze: pripravljalni postopek pred oceno invalidnosti, razvrstitev po oceni invalidnosti in samo dodelitev dajatve, vsaka od teh faz pa prispeva svoj delež k skupnemu času čakanja.

Kako nizka je dejanska udeležba

Kljub temu da je za del delavcev poklicna rehabilitacija po zakonu obvezna, je njena dejanska uporaba zelo nizka. Leta 2019 je v poklicno rehabilitacijo vstopilo 141 prosilcev za invalidsko zavarovanje, kar je približno 40 odstotkov tistih, ki so bili nanjo prvotno napoteni. Le približno 5 odstotkov vseh sprejetih vlog za invalidsko zavarovanje se sploh konča s poklicno rehabilitacijo.

Razlog za to vrzel je v veliki mejli interpretacije, ki jo imajo na voljo tako delavci kot delodajalci. Prosilci za invalidnost pogosto raje izberejo razvrstitev v tretjo, lažjo kategorijo invalidnosti, ki prinaša nižjo dajatev, vendar jim omogoča, da se rehabilitaciji izognejo. Delodajalci lahko trdijo, da nimajo na voljo delovnega mesta, ki bi ga delavec lahko opravljal tudi po zaključeni rehabilitaciji, in že samo to pomanjkanje zaveze delodajalca zadošča za zavrnitev pravice do rehabilitacije.

Rehabilitacija, ki je skoraj izključno namenjena mlajšim

Poklicna rehabilitacija znotraj invalidskega zavarovanja je v praksi skoraj izključno namenjena mlajšim delavcem. Zelo malo upravičencev, starejših od 45 let, se je kadar koli vključilo v rehabilitacijo, večina udeležencev pa je mlajših od 40 let. To je pomembno povezano z dejstvom, da rehabilitacija najpogosteje poteka v obliki izobraževanja ali usposabljanja: v 45 odstotkih primerov gre za redno izobraževanje, v 35 odstotkih za krajše usposabljanje, medtem ko prilagoditev delovnega mesta predstavlja precej manjši delež, čeprav ta delež s časom narašča.

Starejši delavci, pri katerih bi bila prilagoditev delovnega mesta pogosto bolj smiselna rešitev kot vrnitev v izobraževalni sistem, so iz programa torej dejansko izključeni, čeprav zakon take starostne omejitve formalno ne predpisuje za vse skupine.

Primerjava z zaposlitveno rehabilitacijo: enak namen, drugačni rezultati

Zaposlitvena rehabilitacija, ki jo za brezposelne osebe z zdravstvenimi omejitvami izvaja Zavod za zaposlovanje, deluje po drugačni logiki, čeprav ponuja podobne storitve. Ne zahteva, da je oseba že imela priznan status invalidnosti, ima širši nabor storitev, vključno s psihosocialno podporo in podprto zaposlitvijo, ne ponuja pa plačila izobraževanja, ki ga omogoča pot prek invalidskega zavarovanja.

Pri zaposlitveni rehabilitaciji v zaposlitev preide približno 27 odstotkov udeležencev. Delež je najvišji pri osebah s priznanim pravnim statusom invalidnosti (32 odstotkov) in pri osebah, ki status pridobijo prek zakona o zaposlitveni rehabilitaciji (30 odstotkov), najnižji pa pri delnih prejemnikih invalidske pokojnine ali nadomestila (16 odstotkov). Prav ta zadnja skupina, torej ljudje, ki so že znotraj invalidskega sistema, ima torej od vseh treh skupin najslabše izide pri zaposlitveni rehabilitaciji, kar znova kaže na težave pri njihovi pravočasni aktivaciji.

Čas vključitve odloča o uspehu

Eden najbolj nazornih podatkov o pomenu časa je ta: delež udeležencev zaposlitvene rehabilitacije, ki po njej ostanejo brezposelni, narašča s trajanjem brezposelnosti pred vstopom v program. Med tistimi, ki v program vstopijo v drugem letu brezposelnosti, ostane brezposelnih le 8 odstotkov. Pri tistih, ki vstopijo v tretjem letu, ta delež naraste na 16 odstotkov, v četrtem letu na 26 odstotkov, po petih letih ali več pa na kar 50 odstotkov.

Zgodnja vključitev v praksi pravzaprav pomeni vstop v program v drugem letu brezposelnosti, kar je z vidika učinkovitosti že prepozno, le manj prepozno kot vstop po petih letih. Razlog za to zamudo je kombinacija dolgih čakalnih dob pri izvajalcih rehabilitacije, ki se gibljejo med enim tednom in petnajstimi meseci, ter visoke obremenjenosti svetovalcev na zavodu za zaposlovanje, ki imajo v povprečju okoli 300 primerov na osebo, pri specializiranih svetovalcih za rehabilitacijo pa lahko ta številka naraste tudi do 400.

Primer dobre prakse znotraj zdravstvenega sistema

Center za poklicno rehabilitacijo pri Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu URI-Soča ponuja alternativno pot, ki se izogne zgoraj opisani zamudi. Rehabilitacija tam poteka kot del zdravstvene rehabilitacije, financirane prek zdravstvenega zavarovanja, medtem ko je oseba še na bolniški odsotnosti, torej preden mora dokončati celotno zdravljenje, kot to zahteva invalidsko zavarovanje.

Posledica je bistveno boljši izid: med udeleženci centra z duševnimi motnjami je skoraj polovica ocenjenih kot zaposljivih, bodisi neposredno bodisi s prilagoditvami na delovnem mestu. Leta 2020 je bilo v ta program vključenih 475 oseb, kar je v primerjavi z več kot 8.000 osebami, ki so bile v istem letu na bolniški odsotnosti, daljši od enega leta, še vedno zelo majhen delež. To kaže, da bi širitev podobnega zgodnjega modela na primarno raven zdravstvenega varstva lahko imela velik potencial.

‍

Ključen je čas

Poklicna rehabilitacija v Sloveniji ni neuspešna zaradi pomanjkanja dobrega namena ali ustrezne zakonske podlage. Neuspešna je zaradi trenutka, v katerem nastopi. Pogoj dokončanega zdravljenja, dolgi postopki ocenjevanja, široka diskrecija delodajalcev in delavcev pri odločanju o udeležbi ter visoka obremenjenost svetovalcev skupaj ustvarjajo sistem, v katerem rehabilitacija prepogosto pride v trenutku, ko je motivacija za vrnitev na delo, pa tudi dejanska zaposljivost osebe, že precej upadla.

Primer centra pri URI-Soča kaže, da je znotraj istega sistema mogoče doseči bistveno boljše rezultate, če rehabilitacija stopi v veljavo prej. Za stroko medicine dela je to pomemben signal: vprašanje, kdaj rehabilitacijo predlagati, je pri njenem uspehu pogosto enako pomembno kot vprašanje, kakšno rehabilitacijo predlagati.

Reference

OECD (2022), Disability, Work and Inclusion in Slovenia: Towards Early Intervention for Sick Workers, OECD Publishing, Paris, https://doi.org/10.1787/50e655b3-en 

Povzela: Marija Lucija Antolič, dr. med., spec. medicine dela, prometa in športa

‍