Stres je postal stalnica sodobnega delovnega okolja. Čeprav ga v manjših količinah pogosto dojemamo kot normalen odziv na izzive, dolgotrajen ali kroničen stres neposredno vpliva na delovno sposobnost zaposlenih. Posledice se kažejo v zmanjšani učinkovitosti, večji odsotnosti z dela, slabšem duševnem in telesnem zdravju ter povečani fluktuaciji kadra. V tem članku pojasnjujemo, kako stres vpliva na delovno sposobnost, kako ga prepoznati in kaj lahko storijo posamezniki ter delodajalci za ublažitev njegovega vpliva.
Stres je telesni in psihološki odziv na zunanje ali notranje zahteve, ki presegajo posameznikove zmožnosti obvladovanja. Lahko je akuten (kratek in običajno obvladljiv) ali kroničen (dolgotrajen, ponavljajoč in bolj škodljiv).
Stres na delovnem mestu običajno nastane zaradi:
Stres vpliva na posameznikovo sposobnost opravljanja dela na več ravneh: kognitivno, fiziološko, vedenjsko in čustveno. Gre za kompleksen in pogosto prikrit proces, pri katerem se posledice ne pojavijo takoj, temveč postopoma. Ravno zaradi te postopnosti organizacije pogosto spregledajo prve znake, kar lahko dolgoročno vodi v upad učinkovitosti, večje število bolniških odsotnosti in povečano fluktuacijo kadra.
Na kognitivni ravni stres vpliva na delovanje možganov, zlasti na prefrontalni korteks, ki je odgovoren za koncentracijo, odločanje, načrtovanje in delovni spomin. Ko je posameznik pod stresom, se sposobnost racionalnega razmišljanja zmanjša, saj telo deluje v načinu preživetja, kjer ima prednost hitra, avtomatska reakcija pred analitičnim razmislekom.
Zaposleni, ki dalj časa delajo pod pritiskom, pogosto poročajo o težavah s koncentracijo, površnosti pri nalogah, slabšem kratkoročnem spominu in občutku, da “se ne morejo zbrati”. Sprejemanje odločitev postane počasnejše, hkrati pa se poveča verjetnost napačnih presoj in napak pri rutinskih postopkih. V timskem okolju se to odraža kot zmanjšana učinkovitost skupine in potreba po večkratnem preverjanju opravljenega dela.
Na fiziološki ravni stres sproži aktivacijo t. i. osne HPA (hipotalamus–hipofiza–nadledvična žleza), kar vodi v sproščanje stresnih hormonov, predvsem kortizola in adrenalina. Ta proces ima v kratkem času zaščitno funkcijo, saj telesu omogoča hitro odzivanje na nevarnost. Vendar pa dolgotrajna aktivacija te osi vodi v izčrpanost in poškodbe različnih organskih sistemov.
Kronično povišan kortizol vpliva na presnovo, imunski sistem, srčno-žilni sistem in možganske funkcije. Pogosti fiziološki znaki stresa so nespečnost, kronična utrujenost, prebavne motnje, mišična napetost (zlasti v ramenih in vratu), pogosti prehladi, glavoboli in povišan krvni tlak. V težjih primerih pride do razvoja hipertenzije, presnovnega sindroma, motenj srčnega ritma ali celo srčnega infarkta. Omenjene težave pogosto vodijo v odsotnosti z dela, zmanjšano telesno zmogljivost in dolgoročno upad delovne sposobnosti.
Stres vpliva tudi na vedenje posameznika v delovnem okolju. Tipični odzivi vključujejo zmanjšano iniciativnost, upad sodelovalnosti, izogibanje odgovornosti ter nepredvidljive čustvene izbruhe. V nekaterih primerih se posameznik vede impulzivno, sprejema nepremišljene odločitve ali postane povsem pasiven.
Vedenjski znaki vključujejo tudi pogostejše napake, pozabljanje nalog, zakasnitve, pogoste prekinitve dela, ali celo agresivno komunikacijo s sodelavci. Delavci, ki se ne zmorejo učinkovito spoprijeti s stresom, lahko posežejo po škodljivih strategijah samopomoči, kot so povečano kajenje, čezmerno uživanje alkohola, prehransko prenajedanje ali pretirana uporaba zdravil za pomirjanje. Takšni načini vedenja ne vplivajo zgolj na posameznika, temveč tudi na dinamiko ekipe, odnose v kolektivu in varnost pri delu.
Zadnja, a nič manj pomembna raven vpliva stresa je čustvena. Dolgotrajna izpostavljenost stresorjem lahko vodi v čustveno izčrpanost, brezvoljnost, občutek brezizhodnosti in upad samozavesti. V zgodnjih fazah se pogosto pojavi razdražljivost, občutek stalne napetosti, nemir ali težave s čustveno regulacijo.
Če stres ostane neprepoznan in neobvladan, lahko preide v resnejša duševna stanja, kot so izgorelost, anksiozne motnje ali depresija. Izgorelost, kot jo opredeljuje Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), je stanje čustvene, telesne in mentalne izčrpanosti zaradi kroničnega delovnega stresa. Zaposleni, ki izgorevajo, pogosto izgubijo smisel in motivacijo za delo, postanejo cinični do organizacije in sodelavcev, hkrati pa jih spremlja občutek neučinkovitosti.
Čustveno obremenjeni zaposleni se težje povezujejo s sodelavci, slabše sprejemajo povratne informacije in se počasneje prilagajajo spremembam – kar v dinamičnih organizacijah predstavlja resno tveganje za učinkovitost.
Zgodnje prepoznavanje znakov stresa je ključno za preprečevanje večjih težav. Med najpogostejšimi opozorilnimi znaki so:
Na ravni organizacije lahko stres prepoznamo tudi skozi povečano fluktuacijo, višje število bolniških odsotnosti in upad timske dinamike.
Če se stres ne prepozna in ustrezno naslavlja, lahko vodi v:
Po podatkih Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu je stres drugi najpogostejši vzrok za delovno odsotnost, takoj za mišično-skeletnimi obolenji.
Stres je prisoten v vseh panogah, vendar so nekatere skupine bolj ranljive:
Poleg tega so izpostavljeni tudi delavci v negotovih zaposlitvah, z izmenskim delom ali nizko stopnjo nadzora nad delovnimi pogoji.
Delodajalci imajo pomembno vlogo pri preprečevanju in obvladovanju stresa na delovnem mestu. Ukrepajo lahko na več ravneh:
1. Ocena tveganj in analiza delovnih obremenitev
Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) nalaga delodajalcem dolžnost, da izvajajo redno oceno tveganj, vključno s psihosocialnimi dejavniki. Ta mora vključevati tudi stres.
2. Uvedba programov promocije zdravja
Programi, ki vključujejo psihofizično pripravo, tehnike sproščanja, učinkovito vodenje časa in psihološko podporo, dokazano zmanjšujejo negativni vpliv stresa.
3. Usposabljanje vodij
Vodje, ki znajo prepoznati znake stresa pri sodelavcih, bolje upravljajo z delovnimi obremenitvami in ustvarjajo podporno delovno okolje. Pomembno je tudi, da znajo sami upravljati s svojim stresom.
4. Spodbujanje kulture odprte komunikacije
Zaposleni se morajo počutiti varne pri izražanju stisk, dvomov ali težav. Anonimne ankete, redni individualni razgovori in zaupne poti do svetovalcev so lahko učinkovita orodja.
Pomembno je, da vsak zaposleni razvije lastne strategije za spopadanje s stresom. Med najbolj učinkovitimi pristopi so:
Stres je neizogiben del sodobnega dela, a njegove posledice niso nujno škodljive – če jih pravočasno prepoznamo in ustrezno obvladamo. Ključ do ohranjanja delovne sposobnosti je v celostnem pristopu, ki vključuje tako prepoznavanje in preprečevanje stresorjev kot tudi krepitev osebne odpornosti in organizacijske podpore.
Zavestno upravljanje stresa pomeni višjo kakovost dela, boljše zdravje zaposlenih in večjo dolgoročno uspešnost podjetja. Rešitev ni v odpravljanju vseh pritiskov, temveč v vzpostavitvi okolja, kjer so zaposleni opolnomočeni, informirani in podprti – tako na osebni kot na organizacijski ravni.
