Ocena tveganja na delovnem mestu je ključna za zagotavljanje varnega in zdravega delovnega okolja ter za izpolnjevanje zakonskih obveznosti. Gre za proces, ki organizacijam omogoča, da prepoznajo, ocenijo in nadzorujejo nevarnosti, ki lahko ogrozijo zdravje zaposlenih. V tem članku bomo podrobno predstavili, kaj pomeni ocena tveganja, kako poteka v praksi, kdo je zanjo odgovoren in katere so najpogostejše napake, ki jih delodajalci pri tem naredijo.
Ocena tveganja je sistematičen postopek, s katerim se ugotavljajo nevarnosti na delovnem mestu, ocenjuje verjetnost njihove uresničitve ter določajo ukrepi za njihovo odpravo ali zmanjšanje. Cilj ocene tveganja je preprečevanje nezgod pri delu, poklicnih bolezni in drugih obremenitev, ki vplivajo na delovno sposobnost zaposlenih.
Zajema vsa tveganja – od fizičnih in kemičnih, do bioloških, organizacijskih in psihosocialnih dejavnikov. Pri ocenjevanju je treba upoštevati tudi posebnosti delavcev, kot so starost, zdravje, delovne izkušnje in morebitne ranljivosti.
Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) določa, da mora vsak delodajalec:
To velja za vsa podjetja, ne glede na dejavnost ali velikost. Inšpekcija za delo ob obisku najprej preveri prav obstoj in ustreznost izjave o varnosti z oceno tveganja.
Prvi korak je zbiranje informacij o možnih nevarnostih. To vključuje opazovanje delovnih mest, razgovore z zaposlenimi, pregled poročil o nezgodah, bolniških odsotnosti in tehničnih specifikacij opreme.
Primeri: nevarnost zdrsa na mokrih tleh, izpostavljenost kemikalijam, ponavljajoči gibi, delo z nejasnimi navodili, stres zaradi preobremenjenosti.
Sledi ocenjevanje verjetnosti pojava določene nevarnosti in teže možnih posledic. Na tej osnovi se določi skupna stopnja tveganja (npr. nizko, srednje, visoko). Uporabimo lahko matriko tveganja, ki omogoča vizualno razvrstitev.
Ocena mora upoštevati tudi ranljive skupine zaposlenih in specifike posameznih delovnih mest.
Za vsako ugotovljeno tveganje se določijo konkretni ukrepi za njegovo odpravo ali zmanjšanje:
Ukrepi morajo biti izvedljivi, časovno opredeljeni in imeti določeno odgovorno osebo.
Gre za zakonsko zahtevan dokument, ki vsebuje:
Izjava mora biti razumljiva, dostopna zaposlenim in redno posodabljana. Ni dovolj, da obstaja – upoštevati jo je treba v vsakdanji praksi.
Veliko podjetij oceno izdela zgolj ob ustanovitvi podjetja ali ob prvem inšpekcijskem pregledu, nato pa nanjo pozabi. Tak pristop pomeni, da se ocena tveganja ne prilagaja spremembam v organizaciji, kot so uvedba nove opreme, sprememba delovnih postopkov ali reorganizacija delovnega časa. Ker se pogoji dela nenehno spreminjajo, mora biti ocena tveganja živ dokument, ki se redno posodablja in uporablja kot dejavno orodje za upravljanje varnosti.
Ena izmed najpogostejših napak je pomanjkljiva identifikacija nevarnosti. Delodajalci pogosto ocenijo tveganja zgolj z vidika vodstva ali administrativno, brez opazovanja delovnih procesov in vključevanja zaposlenih. Posledica je spregled številnih vsakodnevnih nevarnosti, kot so nepravilni gibi, slaba ergonomija, hrup, pomanjkanje osvetlitve ali psihološke obremenitve. Taka ocena ne odraža dejanskega stanja in ne služi svojemu namenu.
Psihosocialna tveganja, kot so stres, izgorelost, nesoglasja v timu, mobing ali občutek preobremenjenosti, so še vedno pogosto spregledana. Čeprav so znanstveno dokazani vplivi tovrstnih dejavnikov na zdravje in delovno sposobnost, jih številna podjetja ne vključujejo v svojo oceno tveganja, ker jih je težje meriti ali ker jim ne posvečajo dovolj pozornosti. Rezultat so nepopolne ocene in odsotnost ukrepov za zaščito duševnega zdravja.
Včasih so ukrepi zapisani preveč splošno in brez konkretnih korakov za izvedbo. Primer takšnega ukrepa je "zagotoviti večjo varnost", brez dodatnih pojasnil, kdo je odgovoren, do kdaj in na kakšen način. Takšni ukrepi ostanejo neizvedeni, njihova učinkovitost pa se ne more preverjati. Dober ukrep mora biti specifičen, merljiv, izvedljiv, relevanten in časovno opredeljen (t. i. kriterij SMART).
Zaposleni so tisti, ki najbolje poznajo procese in tveganja pri svojem delu, zato je njihovo vključevanje ključno za realistično oceno. Če se jih ne vključi, je rezultat pogosto nepopolna ali celo napačna slika dejanskega stanja. Poleg tega se brez njihovega sodelovanja zmanjša motivacija za upoštevanje ukrepov, saj se jih ti ne dotikajo osebno.
Mnoga podjetja izpolnijo zakonsko obveznost, da imajo izjavo o varnosti z oceno tveganja, nato pa dokument ostane zaprt v fasciklu in se v praksi ne uporablja. Če zaposleni dokumenta ne poznajo, vodje po njem ne delujejo in ukrepi ostanejo mrtva črka na papirju, ocena tveganja nima nobenega učinka. Dokument mora biti dejavno orodje v vsakodnevnem upravljanju varnosti, ne zgolj dokazilo za inšpektorat.
Ocena tveganja na delovnem mestu je temelj vsakega učinkovitega sistema varnosti in zdravja pri delu. Ko je izvedena kakovostno in sistematično, omogoča preprečevanje nezgod, zmanjšanje bolniških odsotnosti, dvig produktivnosti ter boljše psihofizično zdravje zaposlenih. Vendar to ni zgolj formalnost – ocena tveganja mora biti živa, vključujoča in prilagojena dejanskemu delovnemu okolju ter razmeram na delovnem mestu.
Podjetja, ki oceno tveganja razumejo kot strateško orodje za nenehno izboljševanje pogojev dela, dolgoročno pridobijo številne prednosti: zadovoljnejše in bolj motivirane zaposlene, manj odsotnosti in poškodb, bolj stabilno delovanje ter večjo konkurenčnost na trgu. Poleg tega tak pristop krepi kulturo varnosti in odgovornosti, ki pozitivno vpliva na ugled organizacije in zaupanje zaposlenih.
Kakovostna ocena tveganja torej ni le zakonska obveznost, ampak vlaganje v trajnostno delovno okolje, ki podpira zdravje, varnost in učinkovitost vseh zaposlenih.
