Ergonomska tveganja so dejavniki v delovnem okolju, ki lahko vplivajo na telesno zdravje zaposlenih, če delovno mesto ni ustrezno prilagojeno njihovim telesnim zmožnostim in potrebam. Pri sedečem delu se ta tveganja najpogosteje pojavljajo v obliki dolgotrajne prisilne drže, neustrezne opreme, pomanjkanja gibanja in ponavljajoče se obremenitve določenih delov telesa.
Dolgotrajno sedenje samo po sebi ni fiziološko naravno stanje za človeka. Ko k temu dodamo še neustrezno prilagojeno pisarniško opremo, slabe delovne navade in pomanjkanje aktivnih odmorov, lahko to vodi v resne posledice za zdravje hrbtenice, vratnih vretenc, oči in splošnega psihofizičnega stanja.
Sedeče delo je povezano s številnimi dolgotrajnimi obremenitvami, ki niso vedno takoj opazne. Tveganja so kumulativna in se razvijajo postopoma, kar pomeni, da jih mnogi zaposleni opazijo šele, ko se pojavijo bolečine, utrujenost ali kronična stanja.
Dolgotrajna statika brez vmesnih gibov vodi v slabšo cirkulacijo, zlasti v spodnjih okončinah, kar lahko prispeva k nastanku edema, občutku težkih nog in celo povečanemu tveganju za vensko trombozo. Nepravilna drža obremenjuje vrat, ramena, hrbet in zapestja, kar vodi v mišično neravnovesje, kronične bolečine in degenerativne spremembe sklepov. Neustrezna višina zaslona povzroča prekomerno napenjanje vratnih in hrbtnih mišic, pogosto pa tudi asimetrično držo telesa, ki lahko dolgoročno vpliva na ukrivljenost hrbtenice.
Monotonost dela in pomanjkanje gibanja vplivata na upad zbranosti, motivacije in psihološkega dobrega počutja. Delavci lahko začnejo doživljati občutek ujetosti, zmanjšane samostojnosti in dolgčasa, kar dolgoročno vodi v izgorelost. Neprestana prisotnost pred zaslonom lahko povzroči duševno izčrpanost, t. i. "digitalno utrujenost", ki se kaže kot razdražljivost, zmanjšana toleranca na motnje, slabša sposobnost odločanja in celo nespečnost. Psihološki stres pogosto sovpada s fizično neaktivnostjo, kar dodatno slabša odzivnost telesa na vsakodnevne obremenitve.
Sedeče delo pogosto vodi v izolacijo, zlasti v okoljih z omejeno komunikacijo ali pri delu na daljavo. Socialna izolacija ni le čustveni izziv, temveč neposredno vpliva na duševno zdravje in občutek pripadnosti delovnemu okolju. Pomanjkanje timske dinamike in manj neformalnih interakcij zmanjšuje občutek pripadnosti, ustvarjalnosti in sodelovanja, kar lahko vodi v zmanjšano učinkovitost, povečano fluktuacijo kadra in splošno nezadovoljstvo na delovnem mestu. Dolgotrajna socialna osama lahko prispeva tudi k povečani ranljivosti za anksiozne in depresivne motnje.
Najpogostejša posledica dolgotrajnega sedečega dela so bolečine v križu in obremenitev ledvenega dela hrbtenice. Zaradi pomanjkanja gibanja pride tudi do oslabljenih trebušnih in hrbtnih mišic, ki skrbijo za stabilizacijo trupa. V hujših primerih lahko pride do hernije diska, išiasa in kroničnih vnetij mišic ob hrbtenici.
Neprestano gledanje navzdol ali navzgor povzroča napetost vratnih mišic, kar vodi v glavobole, vrtoglavice in občutek togosti. Pogosto pride do t. i. "text neck" sindroma, kjer se zaradi nepravilne drže ob dolgotrajni uporabi računalnika ali telefona pojavi kronična bolečina v vratu.
Dolgoročno nepravilno položena zapestja med tipkanjem lahko povzročijo utesnitev medianega živca in s tem bolečino, mravljinčenje ali slabši prijem. Sindrom pogosto vodi v zmanjšano natančnost gibanja prstov, kar vpliva na delovno učinkovitost.
Sindrom suhega očesa in digitalna astenopija sta pogosta pri tistih, ki večino dneva preživijo pred zaslonom brez zadostnih premorov ali pravilne razsvetljave. Dolgotrajno gledanje v zaslon zmanjša frekvenco mežikanja, kar povzroča izsušitev očesne površine, zamegljen vid, občutek peska v očeh in napetost v očesnih mišicah.
Sedeče delo v kombinaciji s stresom, prekomernimi roki in slabo ergonomijo vodi v celostno utrujenost, zmanjšano produktivnost ter povečano tveganje za izgorelost. Delavci pogosto poročajo o zmanjšani sposobnosti koncentracije, razdražljivosti in upadu splošne vitalnosti.
Slaba ergonomija se pogosto pokaže kot kombinacija več subtilnih znakov:
Takšni znaki so opozorilni mehanizem, da je treba okolje prilagoditi.
Vsaj vsakih 60 minut vstanite, razgibajte telo, naredite kroge z rameni, raztegnite hrbet in vrat. Priporočljivo je tudi, da med pavzo za nekaj minut pogledate proč od zaslona – skozi okno ali v daljavo – da razbremenite oči.
Preproste vaje, kot so kroženje zapestij, dvigovanje na prste, raztezanje zapestij in vratnih mišic, preprečujejo togost in povečajo prekrvavitev.
Uporaba dvižne mize, stoječih delovnih postaj ali gibljivih stolov pomaga ohranjati aktivacijo mišic. Če to ni mogoče, je priporočljivo vsaj vsakih 30 minut nekoliko spremeniti položaj sedenja.
Kombinacija naravne in umetne svetlobe, brez bleščanja, zmanjšuje napor oči. Pomembna je tudi ustrezna nastavitev svetlosti zaslona glede na osvetlitev prostora.
Spodbujanje timskega dela, redni sestanki in odprta komunikacija zmanjšujejo občutek osamljenosti in krepijo dobro počutje pri delu.
V srednje velikem podjetju so zaposleni v administraciji pogosto poročali o bolečinah v hrbtu in zmanjšani zbranosti. Po izvedeni ergonomski analizi so zamenjali stole, uvedli dvižne mize in učili zaposlene o aktivnih odmorih. V treh mesecih se je število bolniških odsotnosti zmanjšalo za 27 %, hkrati pa so zaposleni poročali o boljšem splošnem počutju in večji zavzetosti. Poleg tega so dodali notranjo kampanjo za spodbujanje ergonomskih navad, kot so "2-minutni razteg na uro", kar se je hitro uveljavilo kot pozitivna rutina.
Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) v Sloveniji nalaga delodajalcem dolžnost, da zagotovijo varno in zdravju neškodljivo delovno okolje. To vključuje tudi ergonomijo. Delodajalci morajo identificirati tveganja, izvajati ocene tveganja in na njihovi podlagi izvajati ukrepe. Pri sedečem delu to pomeni tudi pravilno ureditev delovnega mesta, informiranje in usposabljanje zaposlenih ter redno preverjanje učinkovitosti sprejetih ukrepov.
Ergonomska tveganja pri sedečem delu so pogosto prezrta, a imajo dolgoročne posledice za zdravje zaposlenih in učinkovitost organizacije. Z zgodnjim prepoznavanjem, ustrezno prilagoditvijo delovnega mesta in spodbujanjem aktivnega gibanja lahko tveganja bistveno zmanjšamo.
Delodajalci, ki vlagajo v ergonomijo, ne le varujejo zdravje svojih zaposlenih, temveč tudi prispevajo k bolj motiviranemu, produktivnemu in zadovoljnemu kolektivu.
Redna ocena delovnega mesta, izobraževanje zaposlenih in sprotno prilagajanje spremembam so najboljša naložba v dolgoročno delovno sposobnost.
