V Sloveniji je bilo v letu 2022 prijavljenih 17.214 poškodb pri delu, od tega 17 s smrtnim izidom. Za vsakim od teh primerov stoji delovni incident, ki je bil v veliki večini primerov preprečljiv. Preprečljiv ne zato, ker bi bil delavec nepazljiv ali delodajalec malomarnen v preprostem smislu, temveč zato, ker so dejavniki tveganja, ki vodijo do poškodb, merjivi, dokumentirani in obvladljivi, kadar se z njimi ukvarjamo sistematično in pravočasno.
Poškodbe pri delu niso naključja. So predvidljive posledice neoceenjenih ali neobvladanih dejavnikov tveganja. To je temeljno izhodišče sodobne varnosti in zdravja pri delu ter zakonodaje, ki jo ureja, in hkrati razlog, zakaj so dejavniki tveganja za poškodbe pri delu tisti, ki jih mora delodajalec nujno prepoznati in obvladovati.
Pred pregledom dejavnikov tveganja je koristno natančno razumeti, kaj zakon šteje za poškodbo pri delu. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) opredeljuje poškodbo pri delu kot poškodbo, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehanskega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodbo, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je taka poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan.
Ta definicija vsebuje dva ključna elementa. Prvič, vzrok je neposreden in kratkotrajen, kar poškodbe pri delu ločuje od poklicnih bolezni, ki nastanejo zaradi dolgotrajne izpostavljenosti. Drugič, med poškodbo in delom mora obstajati vzročna zveza, kar pomeni, da se je do poškodbe moralo priti pri ali zaradi opravljanja dela.
Ločimo jo od nezgode pri delu, ki jo ZVZD-1 opredeljuje kot nepredviden ali nepričakovan dogodek na delovnem mestu ali v delovnem okolju, ki se zgodi v času opravljanja dela ali izvira iz dela in ki povzroči poškodbo delavca. Nezgoda je torej mehanizem nastanka, poškodba pa njena zdravstvena posledica.
Vsaka nezgoda pri delu ima vzroke. Izkušnje in mednarodna analitika na področju varnosti pri delu kažejo, da se vzroki praviloma ne nahajajo v enkratnem, izoliranem dejavniku, temveč v kombinaciji okoliščin, ki so morebiti same po sebi sprejemljive, skupaj pa tvorijo kritičen kontekst za nesrečo. Teorija Heinrichove piramide, ki je bila pozneje dopolnjena in razširjena v moderne modele analize nezgod, opredeljuje, da za vsako smrtno ali hudo poškodbo pri delu stoji večje število lažjih poškodb, še več incidetov brez poškodbe in ogromno situacij s prisotnimi nevarnostmi, ki se niso realizirale.
To pomeni, da so priložnosti za preventivno ukrepanje prisotne dolgo preden pride do poškodbe, a le, če so dejavniki tveganja sistematično prepoznani in ocenjeni. Delodajalec, ki nezgodbe analizira šele po poškodbi, zamudi večino priložnosti za preprečevanje.
Človeški dejavniki so tisti, ki izhajajo iz vedenja, znanja, fizičnega in psihičnega stanja posameznega delavca. So v analizi nesreč pogosto izpostavljeni kot vzrok, čeprav je v ozadju skoraj vedno mogoče identificirati organizacijske ali tehnične okoliščine, ki so do tveganega vedenja privedli.
Podatki NIJZ kažejo, da so za mlajše zaposlene poškodbe pri delu nadpovprečno pogoste, kar je neposredno povezano z manjšimi delovnimi izkušnjami in pogosto nezadostnim začetnim usposabljanjem. Delavec, ki ne pozna varnostnih postopkov za stroj, ki ga upravlja, ali ki ni bil ustrezno uveden v specifičnosti svojega delovnega mesta, je objektivno bolj izpostavljen tveganju, ne glede na lastno previdnost.
ZVZD-1 delodajalcu nalaga obveznost usposabljanja za varno delo ob sklenitvi delovnega razmerja, pred razporeditvijo na drugo delovno mesto, pred uvajanjem novih tehnologij ali delovne opreme in ob vsaki spremembi delovnega procesa, ki vpliva na varnost. Usposabljanje mora biti prilagojeno specifičnim tveganjem delovnega mesta in ne sme biti zgolj splošne narave.
Utrujenost je eden od najpogosteje spregledanih človeških dejavnikov tveganja. Zmanjša reakcijski čas, okvari sposobnost predvidevanja nevarnosti, povečuje verjetnost napak pri izvajanju rutinskih opravil in v skrajnih primerih povzroča mikrospanje pri delavcih, ki upravljajo stroje ali vozila. Utrujenost je posebej relevantna pri izmenskih delavcih, delavcih, ki opravljajo predolge izmene, in delavcih z monotonimi nalogami.
Psihosocialne obremenitve, ki vključujejo visok delovni pritisk, pomanjkanje nadzora nad lastnim delom in kronični stres, posredno povečujejo tveganje za poškodbe, ker zmanjšujejo kognitivne zmogljivosti delavca. Neobvladane psihosocialne obremenitve so torej hkrati dejavnik tveganja za bolezni, povezane z delom, in dejavnik tveganja za nezgode.
Določena zdravstvena stanja neposredno povečujejo tveganje za poškodbe pri delu. Oslabljen vid, ki ni korigiran ali ni znan, zmanjšuje zaznavanje nevarnosti v delovnem okolju. Stanja, ki povzročajo nenadne epizode zmanjšane zavesti, kot so epilepsija, srčne aritmije ali hudga hipoglikemija pri sladkornih bolnikih, so pri delavcih, ki upravljajo stroje ali delajo na višini, posebej kritična. Motnje ravnotežja zvišujejo tveganje za padce, ki so po podatkih EU-OSHA eden najpogostejših mehanizmov hudih poškodb pri delu.
To je eden od razlogov, zakaj imajo preventivni zdravstveni pregledi pri izvajalcu medicine dela neposredno preventivno vlogo pri zmanjševanju poškodb, ne le pri odkrivanju poklicnih bolezni. Zdravnik, ki pri pregledu identificira stanje, ki bi pri specifičnem delovnem mestu povečalo tveganje za nezgodo, ima možnost in dolžnost to dokumentirati in priporočiti prilagoditev.
Tehnični in okoljski dejavniki izhajajo iz lastnosti delovne opreme, delovnega okolja in fizikalnih razmer na delovnem mestu. So v primerjavi s človeškimi dejavniki pogosto lažje objektivno izmerljivi in dokumentirani.
Neuredno vzdrževanje strojev, odsotnost varnostnih elementov ali zastarela oprema brez sodobnih varnostnih sistemov so pogosti vzroki za poškodbe pri delu v predelovalni industriji, gradbeništvu in kmetijstvu. Pravilnik o varnosti in zdravju pri delu z delovnimi sredstvi zahteva, da delodajalec zagotovi redno vzdrževanje delovne opreme in njeno ustreznost glede na namen uporabe. Poleg tega mora biti oprema opremljena z varnostnimi elementi, ki preprečujejo nenamerni stik z nevarnimi deli.
Posebno tveganje predstavlja improvizirana raba opreme, to je uporaba orodja ali stroja za namen, za katerega ni bila zasnovana. Gradbeni delavec, ki dela na višini brez ustreznega odra, ker je delo trajalo le »pet minut«, je primer tveganja, ki se v statistikah poškodb pri delu pojavlja s presenetljivo pogostostjo.
Red in preglednost delovnega okolja imata neposreden vpliv na tveganje za poškodbe. Prepone, ki onemogočajo prost prehod, površine mokre ali umazane z oljem, neustrezna osvetlitev delovnih mest, neustrezna označitev nevarnih con in nejasno urejeni prehodi so okoljski dejavniki, ki povečujejo verjetnost padcev, zdrsov in trkov, ki so po tipologiji nezgod pri delu med najpogostejšimi mehanizmi poškodb.
Delodajalec je po ZVZD-1 odgovoren za urejenost delovnega okolja, ki mora biti zasnovano in vzdrževeno tako, da so tveganja zmanjšana na sprejemljivo raven. Ocena tveganja mora eksplicitno obravnavati stanje delovnega okolja, ne le opreme in procesov.
Ekstremne temperaturne razmere, slaba osvetljenost, prekomeren hrup in prisotnost vibracij so fizikalni dejavniki okolja, ki posredno povečujejo tveganje za poškodbe. Hrup onemogoča komunikacijo in zakriva opozorilne zvoke strojev. Slaba osvetljenost povečuje verjetnost napačne ocene razdalj in neprepoznavanja nevarnosti. Vročina povzroča dehidracijo in zmanjša kognitivno ostrino ter motorično natančnost, kar je v industriji pri upravljanju strojev kritično.
Organizacijski dejavniki so tisti, ki izhajajo iz načina organizacije dela, vodenja in sistemov odgovornosti znotraj podjetja. So pogosto spregledani pri analizi poškodb, ker so manj vidni od tehničnih vzrokov, pa so v strokovni literaturi prepoznani kot ena najpomembnejših skupin vzrokov za hude in ponavljajoče se nezgode.
Kultura varnosti opisuje skupek vrednot, prepričanj in vedenjskih vzorcev, ki v organizaciji urejajo odnos do varnosti pri delu. V organizacijah z nizko kulturo varnosti sta prisotna normalizacija tveganja in tihi pritisk, da se delo opravi kljub varnostnim pomislekom. Delavec, ki opazi nevarnost, a o njej ne poroča, ker ve, da bo to interpretirano kot upočasnjevanje delovnega procesa, deluje v organizaciji z nizko kulturo varnosti.
Visoka kultura varnosti se ne vzpostavi z objavo varnostnih navodil na oglasni deski. Zahteva, da vodstvo z lastnim vedenjem in odločitvami sporoča, da je varnost resnično prioriteta, ki jo je pripravljeno uveljavljati tudi na račun kratkoročne učinkovitosti. Inšpektorat za delo pri pregledu organizacij po nezgodah pri delu kulturo varnosti ocenjuje posredno, prek analize postopkov prijavljanja nevarnih pojavov, sistema obravnave napak in dokumentiranosti preventivnih ukrepov.
Začetek delovnega razmerja je statistično eden od najvišje rizičnih obdobij za poškodbo pri delu. Nov delavec ne pozna specifičnih tveganj delovnega mesta, nima razvitih rutin za varno ravnanje z opremo in je pogosto v situaciji, ko ne želi postavljati vprašanj, ker ne želi delovati neusposobljeno. Sistematična in dokumentirana uvedba novih delavcev, ki vključuje konkretno usposabljanje za varnost pri delu na njihovem specifičnem delovnem mestu, je ena od preventivnih ukrepov z dokazano visoko učinkovitostjo.
Preobremenjenost se kot organizacijski dejavnik tveganja kaže v prekoračitvah delovnega časa, v prevelikih normah pri fizičnem delu in v sistemih, ki delavcem ne puščajo prostora za počitek in regeneracijo. Utrujen delavec ni le manj produktiven, temveč je bolj nagnjen k napakam in manj sposoben hitro odreagirati v nepričakovani situaciji. Delodajalec, ki to ve, a organizacijo dela vseeno ne prilagodi, prevzema del vzročne odgovornosti za morebitno poškodbo.
Navodila za varno delo, ki niso jasna, so napisana v jeziku, ki ga delavec ne razume, ali ki nikoli niso bila dejansko posredovana delavcu, so organizacijski dejavnik tveganja. V panogah z visokim deležem tujih delavcev, kjer jezikovne bariere niso sistematično naslovljene, je to posebej relevantno tveganje, ki ga ocena tveganja mora eksplicitno obravnavati.
Različne panoge imajo specifičen profil tveganj, ki izhaja iz narave dela. Razumevanje tega profila je pogoj za učinkovito preventivo.
Gradbeništvo je med dejavnostmi z najvišjo stopnjo poškodb pri delu in smrtnih nezgod. Ključni dejavniki tveganja so delo na višini brez ustreznih zaščit, padajoči predmeti, nestabilne delovne površine, nestabilni izkopi in izpostavljenost električnim instalacijam. Značilna je visoka stopnja fluktuacije delavcev in pogosta prisotnost podizvajalcev, kar otežuje enotno zagotavljanje varnostnih standardov.
V predelovalni industriji so prevladujoči dejavniki tveganja stik z gibajočimi se deli strojev, ureznine in zmečkanine pri delu z orodji, izpostavljenost kemičnim snovem in ergonomske obremenitve pri ponavljajočem se delu na tekočem traku. Poleg tega so tveganja povečana pri vzdrževalnih delih, ko so varovalni elementi pogosto začasno odstranjeni.
Padci pri delu z viličarji in zdrsi pri ročnem premeščanju bremen, prometne nezgode pri poklicnih voznikih in preobremenitvene poškodbe pri fizičnem delu v skladiščih so tipični mehanizmi nezgod v tej panogi. Časovni pritiski, ki so pogosto strukturni del logistične dejavnosti, so organizacijski dejavnik tveganja, ki krepi vse druge.
V zdravstveni negi so prevladujoča tveganja vbodni in rezalni incidenti z ostrimi predmeti, ki prinašajo tveganje za okužbo z biološkimi agensi, poškodbe hrbtenice pri dvigovanju in premeščanju pacientov ter posledice izpostavljenosti kemičnim dezinfekcijskim sredstvom. Psihosocialna tveganja, vključno z izgorelostjo in izpostavljenostjo nasilju s strani pacientov, so v tej panogi med najvišjimi.
Zakonodaja ne zahteva le, da delodajalec dejavnike tveganja prepozna in oceni, temveč da za njihovo obvladovanje sprejme ukrepe po jasno določeni hierarhiji.
Tveganje je treba najprej odpraviti pri samem izvoru. Kadar to ni mogoče, ga je treba nadomestiti z manj nevarnim. Nato se sprejmejo tehnični ukrepi, ki fizično preprečujejo dostop do nevarnosti ali zmanjšujejo njeno intenzivnost. Temu sledijo organizacijski ukrepi, ki zmanjšujejo izpostavljenost prek organizacije dela, urnikov ali postopkov. Šele kadar vse navedeno ne zadostuje, se posega po osebni varovalni opremi.
Ta hierarhija ima praktičen pomen. Delodajalec, ki delavcu izroči rokavice, ne da bi predhodno ocenil, ali je mogoče tveganje za ureznine odpraviti z namestitvijo zaščite na stroju ali z zamenjavo orodja, ni ravnal v skladu z zakonodajno določeno hierarhijo. Inšpekcija dela pri nadzoru to presoja in pri ugotovljenih kršitvah ukrepa.
Ko do poškodbe pri delu kljub preventivnim ukrepom pride, nastopijo zakonske obveznosti prijavljanja. Pravilnik o prijavi nezgode in poškodbe pri delu določa, da mora delodajalec vsako poškodbo pri delu, ki ima za posledico vsaj en dan odsotnosti z dela, prijaviti prek portala SPOT z elektronskim obrazcem. Vsako smrtno in kolektivno nezgodo je treba prijaviti ne glede na trajanje odsotnosti.
Hujšo poškodbo pri delu, ki ogroža življenje ali povzroča trajno okvaro, in vsak smrtni primer mora delodajalec prijaviti Inšpektoratu za delo takoj, brez odlašanja, po najhitrejšem razpoložljivem komunikacijskem sredstvu.
Delodajalec je dolžan vsako nezgodo pri delu preiskati in ugotoviti njene vzroke. Preiskava nezgode je dokumentirana in njena ugotovitve morajo biti osnova za preventivne ukrepe, ki preprečijo ponovitev. Preiskava, ki ugotovi le neposredni vzrok, ne pa organizacijskih ali tehničnih korenin, ki so do nezgode privedle, je strokovno pomanjkljiva.
Zdravnik specialist medicine dela, prometa in športa je pri preprečevanju poškodb pri delu aktiven partner, ne le izvajalec periodičnih pregledov. Njegova vloga se realizira na več ravneh.
Pri sodelovanju v procesu ocene tveganja zdravnik prispeva strokovno oceno zdravstvenih zahtev posameznih delovnih mest ter identificira, katera zdravstvena stanja delavcev pomenijo povečano tveganje za specifična delovna mesta. Kadar preventivni zdravstveni pregled razkrije stanje, ki je relevantno za varnost na konkretnem delovnem mestu, je zdravnik dolžan to dokumentirati in priporočila posredovati delodajalcu v skladu z določbami ZVZD-1.
Po nezgodi pri delu zdravnik analizira, ali so zdravstveni dejavniki prispevali k njenemu nastanku, in priporoča, ali je prilagoditev delovnega mesta ali premestitev delavca utemeljena. Poleg tega zbiranje in analiza podatkov o poškodbah pri delu pri posameznem delodajalcu omogočata identifikacijo vzorcev, ki kažejo na sistemska tveganja, kot je bilo prikazano v zgoraj navedenem primeru.
V LAM Care izvajamo preventivne zdravstvene preglede, ki so vsebinsko usklajeni s specifičnimi tveganji posameznih delovnih mest, ter nudimo strokovno podporo pri analizi vzrokov poškodb in pripravi preventivnih ukrepov v okviru ocene tveganja.
Analiza nezgod pri delu pogosto razkrije sistematične napake, ki so se dogajale dolgo preden je prišlo do poškodbe.
Reaktiven namesto proaktiven pristop je ena najpogostejših napak. Podjetja sprejmejo ukrepe šele po tem, ko pride do poškodbe. Vsi dejavniki tveganja, ki so jo omogočili, so bili prisotni že pred njo, a niso bili sistematično ocenjeni.
Napačna atribucija vzrokov je drugi pogost vzorec. Nezgoda je dokumentirana kot posledica delavčeve nepazljivosti, ne da bi bila opravljena poglobljená analiza organizacijskih in tehničnih vzrokov. To onemogoča učinkovite preventivne ukrepe in kadar koli se ista kombinacija okoliščin ponovi, do poškodbe pride znova.
Neupoštevanje nevarnih pojavov je tretja napaka z visoko ceno. Nevarni pojav je po ZVZD-1 dogodek, ki ni povzročil poškodbe, pa bi jo lahko. Vsak nevarni pojav je priložnost za preventivno ukrepanje, ki je cenejša in etično manj obremenjujoča od obravnave dejanske poškodbe. Delodajalci, ki nimajo vzpostavljenega sistema za prijavljanje in analizo nevarnih pojavov, zamudijo večino teh priložnosti.
Poškodbe pri delu niso neizogibne posledice zahtevnih poklicev. So predvidljive posledice neobvladanih dejavnikov tveganja, ki so v treh kategorijah človeških, tehničnih in organizacijskih vzrokov dobro dokumentirani in razumljeni.
Ključne ugotovitve tega vodiča so naslednje. Vsaka poškodba pri delu ima identificirane vzroke in analiza teh vzrokov je zakonska dolžnost delodajalca po vsakem incidentu. Ocena tveganja mora sistematično pokrivati vse kategorije dejavnikov tveganja, vključno z organizacijskimi in psihosocialnimi. Hierarhija ukrepov zahteva, da se tveganje najprej odpravi pri izvoru, osebna varovalna oprema pa je zadnji ukrep, ne prvi. Preventivni zdravstveni pregledi niso ločeni od varnosti pri delu, temveč so njen integralni del. Kultura varnosti, ki jo gradi vodstvo z lastnim zgledom, je sistemski preventivni ukrep, ki zmanjšuje tveganje na ravni celotne organizacije.
Delodajalec, ki dejavnike tveganja obravnava resno in preventivno, ne ščiti le zdravja svojih delavcev, temveč zmanjšuje stroške bolniških odsotnosti, inšpekcijskih sankcij in pravnih postopkov ter gradi organizacijsko kulturo, v kateri varnost in učinkovitost nista v nasprotju.
